DINO Cake
Nikoli ne bom pozabila tega skakljanja okoli tortice in njenega pogleda “jooo a me že lahko prosim nehate slikati, rada bi s prstki potipala, pretipala celo tortico, upihnila nekaj sveč in pojegla tega dinozavra”.
Včasih sem rada pekla. Veliko pekla.
Najraje tortice. Tiste, za otroke. Kakšno veselje. Kakšno doživetje za otroka.
Danes ne pečem več veliko. Moje dni polnijo mož, družina, moja mala Ota, služba in vaše zgodbe, naši in vaši spomini.
Včasih, če me kakšen otrok pocuka za rokav, pa še vedno kaj spečem za svoje najbližje … Takrat čutim, takrat sem prisotna. Ko nastaja tortica, ko se oblikujejo figure, takrat sem tudi sama otrok. Vrnem se v tiste srečne, brezskrbne dni. In to želim, da imajo otroci.
Oprijemljive spomine, varno zatočišče in ob sebi varne ljudi, za katere vedo, da za njih iz srca naredijo velike stvari.
Deklica, za katero sem spekla Dinota in ji pričarala nepozaben rojstni dan, je Neža. Najina nečakinja Neža.
Spomnim se dne, ko se je rodila. Rodila se je v skrbno družino in mali Matevž je tistega dne postal veliki brat. Neža je sedaj po treh letih točno to, kar sem si predstavljala, da bo. Odločna, spontana, zabavna, drugačna, najraje pa ima svojega bratca Matevža. Vedno, kadar se punce rodimo in imamo starejšega sorojenca, nam je starejši bratec idol. In ker so bratcu všeč dinozavri, so Neži seveda tudi (pa malo tudi pujsa Peppa). J
Tako si je pri 3 letih zaželela “DINO Cake”. Čeprav je imela rojstni dan v novembru, si ga je zaželela že poleti. Vprašala za tortico pa me je vsak dan:
“Kdaj bo tortica, ali že imam jutri rojstni dan, a boš spekla?”
Seveda je moral biti dino na tortici podoben njenim uhančkom. Izziv. Naredia sem že nekaj tortic, a nikoli dinozavra za deklico. Vprašala sem vas za pomoč (pobrskaj po FB profilu) in pomagali ste mi. Tako je nastal prav poseben dino. Nežin. Takšen, kot je Neža.
Nikoli ne bom pozabila tega skakljanja okoli tortice in njenega pogleda “jooo a me že lahko prosim nehate slikati, rada bi s prstki potipala, pretipala celo tortico, upihnila nekaj sveč in pojegla tega dinozavra”.
Sedaj pa nagradno vprašanje. Koliko kosov torte so pojedli naši otroci?
Jap. Pravilno.
0.
Nič. /
Eden je jedel iz sladkorja narejeno trojko, drugi dinozavra in eden pujso Peppo. J
Nič zato, ta del smo prevzeli “ta odrasli” pojedli to slastno marelično z grškim jogurtom in z masleno kremo ter belo čokolado premazano tortico.
Pomembni so nam spomini.
Pomembni so nam ti občutki, saj želimo preko spominov, zabeleženih v spominski knjigi, svojim otrokom pokazati, kako lepo je bilo življenje. Želimo jim pokazati, da so nam bili pomembni trenutki in njihova sreča ob mejnikih in prelomnicah.
S takšnimi spomini, v katere vložimo trud in energijo, bomo otrokom čez leta pokazali, kako se je naša družina povezovala, kako je bila del srečnih dni in kako zelo poseben in ljub otrok si. Naj ostanejo ti spomini sveži.
Kako smo Neži pospravili spomin na njeno trojko in njeno dino tortico za rojstni dan. Čudovit rojstni dan. Kljub čudnim časom, v krogu družine z ljubimi ljudmi:
Hvala Neži, biti tvoja tetka me bo vedno vrnilo v čas, ko si me še klicala najprej “Mina” in potem Semina”.
Rada te imam.